PESTICIDI.net

Projekt pesticidi.net je finančno podprl Sigrid Rausing Trust

Alternativa nezdravemu načinu
življenja - MOTOVILEC.SI

Kompost

V kompostu se predelujejo in prebavljajo odpadki, ki smo jih zbrali med letom. Pri tem nastajajo nove hranilne snovi, ki naj »prehranjujejo« vrtno prst. V kompostnem kupu potekajo podobni preobrazbeni procesi kot v talni humusni plasti. Organske snovi se zdrobijo, njihove strukture se razk­lenejo. Začnejo se velikanski preo­brazbeni procesi. Materija potuje sko­zi telesa milijard drobnih živih bitij. Pri tem prevzame njihove oblike in spreminja sestavo svojih snovi. V tleh kot v kompostu nastaja nova prst. V obeh primerih so na delu predvsem glive, mikroorganizmi, majhne talne živali, zlati skakači, in posebej dežev­niki. Potek tega gomazečega skupinskega dela imenujemo trohnenje.

Razkroj organske gmote na kompost­nem kupu torej ni gnitje. Zato tam tudi ni nobenih gnusnih razkrojnih pojavov, nobenega neprijetnega vonja in nobenih muh.

Če je nekaj gnilega ...

Trohnenje pa moramo smiselno uravna­vati, da poteka harmonično. Za to potrebujemo toploto, zrak in vlago. Kjer manjka ena od teh pomem­bnih prvin, se trohnenje spremeni, je napačno »programirano«. Kompost, od katerega se cedi voda, ki je poleg tega tako trdno splasten, da do njega ne more kisik, bo zagotovo gnil. V njegovi notranjosti nastanejo temne goste lepljive plasti. Njegov neprijetni vonj privablja vse tiste specialiste med mikroorganizmi, ki se izogibajo sveže­mu zraku. Z veliko hitrostjo vzpostavi­jo skrajne in neželene anaerobne pro­cese. Drobni »mrhovinarji« talnega sveta so našli - vsaj z njihovega vidika - idealno polje dejavnosti.

Če se rastlinske in živalske snovi razkrajajo tako, nastanejo pri pomanj­kanju zraka med drugim spojine žveplovodik, maslena kislina, amoniak in metan. Te »vonjave« privabljajo muhe, ki ležejo jajčeca v gnojni kup. Tudi drug mrčes in podgane tukaj zavoha­jo raj po svojem okusu. Preti huda nevarnost, da napačno razkrojen kompost postane leglo povzročiteljev bolezni. Ne le za ljudi, temveč tudi za rastline je tak izdelek strupen. Korenine, ki pridejo v neposreden stik z gnijočimi snovmi, odmrejo. Kdor spravi tako smrdečo, gnijočo gmoto na svoje grede, mora računati s tem, da bo narava uporniško odgovo­rila z boleznimi in napadi škodljivcev.

Poleg vonja po gnilobi in mazave gmote obstaja še eno značilno zna­menje, po katerem lahko spoznamo, da ni pravilno sestavil komposta: razkroj poteka zelo počasi. Taka »nesreča« se zgodi večinoma tedaj, če odpadke brez pomisleka me­čemo na kup.

Harmonično trohnenje
Dober kompost mora nasprotno biti sestavljen zelo skrbno. Moramo ga oskrbovati in pazljivo, toda vztrajno, uravnavati njegove procese v pravo smer, kajti pridelava nove prsti ni le ustvarjalen, temveč tudi zelo kultiviran postopek. Odmirajoče organske gmote, ki jih v plasteh na­ložimo, so potrebne kot ponudba hrane za drobna živa bitja, kajti humus je presnovni izdelek mikroor­ganizmov in talnih živali.

Te drobne, večinoma nevidne armade pa potrebujejo za življenje kisik in vlago, zato moramo kompost­no gmoto rahlo in za zrak prepustno zložiti v plasti. V sušnem vremenu zalivamo ne samo gredo, temveč tudi kompost. Pri tem pa je treba imeti ustrezen občutek, da iz prijetne vlaž­nosti ne nastane cedeča se mokrota.

Toploto, ki je pomembna za do­bro trohnenje, si mikroorganizmi ust­varjajo sami. Je proizvod presnove. Ker se ta sprememba dogaja le tedaj, če je na voljo dovolj zraka, imenujemo troh­nenje aerobni proces, ker potrebuje zrak, v nasprotju z gnitjem, ki poteka anaerobno, brez zraka.

Ogljik za predelavo dušika

Milijarde pomočnikov ne zahtevajo nič drugega kot ugodne življenjske razmere. Mikroorganizmi hočejo imeti poleg kisika in vode še obilo dušika. To hranilno snov potrebujejo, da la­hko zgradijo telesne beljakovine. Za pridobivanje energije pa nasprotno zahtevajo ogljik. Obe temeljni prvini imata pomembno vlogo pri presnovi talnih živih bitij. Mikroorganizmi potrebujejo namreč 30 enot ogljika, da lahko pridelajo 1 enoto dušika. Najugodnejše razmerje med ogljikom in dušikom je zanje 30 : 1. Strokov­njaki govorijo v tej zvezi o C/N raz­merju. C je kemični znak za ogljik, N pa za dušik. Kratko znan­stveno formulo prenesimo v nazorno sliko: za eno enoto dušika, potrebujejo mikrorganizmi 30 enot ogljikov.

Če je v kompostu to idealno raz­merje, v njem poteka trohnenje, »blagi proces izgorevanja«, hitro in har­monično. Če se idealno razmerje pre­makne, se spremeni tudi delovni tempo mikroorganizmov in s tem trohnenje. Tedaj govorimo o ožjem ali širšem C/N razmerju. To v praksi po­meni: pri širokem razmerju C/N postaja delež ogljika čedalje večji, zaloga dušika pa čedalje manjša. Sprememba organskih snovi v kupu poteka v tem primeru bistveno po­časneje. Na koncu nastane kompost z malo hranili, ki rastline le pomanjklji­vo oskrbuje s snovmi, potrebnimi za življenje.

Pomembno ključno vpra­šanje je torej: kateri dodatki prinesejo pomembno prvino dušik v kompost­no mešanico? Sveži zeleni odpadki vsebujejo sorazmerno ustrezne koli­čine tega gnojila. Zato zadoščajo pra­viloma majhni odmerki dodatnega dušika, ki jih med plastenjem kom­posta natanko natresemo med plasti rastlinske gmote. Naslednja razpredelnica kaže, kakšno je razmerje C/N pri nekaterih pomembnih organskih gmotah. Števi­lo v razmerju C/N pa pove, kolikokrat več ogljika (C) kot dušika (N) je v katerem od rastlinskih materialov.

Razmerje C/N najpomembnejših kompostnih snovi

Iz preglednice lahko vidimo, da je v območju domačega vrta le malo organskih snovi, ki bi imele neugod­no široko razmerje C/N. Med te spa­dajo bela šota, listje, slama in v skraj­nem primeru žagovina. S kolikor mo­goče pestrim mešanjem pa lahko vrt­nar izravnava pomanjkljivosti in pre­prečuje enostranosti.

Da bi mikroorganizme hranili ne­koliko bolj obilno in s tem spodbudili življenje v kompostu, posebej doda­jamo nekatera organska gnojila, ki imajo veliko dušika. V ta namen bi naj uporabili roženo in krvno moko, ovčji, kozji, kunčji in svinjski gnoj. Tudi prevrelka iz gove­jega gnoja ali koprivna brozga vsebu­jeta dušik. S tema tekočima gnojiloma lahko od časa do časa zalivamo kom­postni kup. Drugi gnojni dodatki pozneje niso več potrebni.

Od razgraditve do graditve
V dokončno sestavljenem kom­postu poteka trohnenje v dveh stopn­jah. V prvih tednih se spravijo na delo talna živa bitja in razkrajajo snov. Ta proces poteka hitro, pri tem se sprošča toplota. Če v tem času ne kroži skozi kup dovolj kisika, je nevarnost, da se razkroj žive snovi sprevrže v gnilobo. Zračen kompost se v tej začetni stopnji v notranjosti segreje na temperaturo od 50 do 80 °C. Mikrobi, ki se v taki toploti dobro počutijo, se zdaj zberejo v razpadajoči organski snovi in razkrojijo njene trdne oblike.

Čez nekaj časa (v ugodnih vre­menskih razmerah že po 2 do 3 ted­nih) se kompostni kup sesede in nje­gova temperatura pade spet na prib­ližno 40 °C. Prvi rod razkrajajočih tal­nih živih bitij je opravil svoje delo. Zdaj se pojavijo mikroorganizmi dru­gačnih vrst. Sicer so vedno v tleh, toda v procese se vključujejo šele te­daj, kadar »pride njihova ura«. Prevzamejo surovo predelane snovi in se tudi povsem nemoteno prehranjujejo z mrtvimi telesi svojih predhodnikov. Izmena od razkroja do graditve tudi v kompostu pote­ka podobno kot v tleh. Z drobnimi pridelovalci humusa se v kompostni kup naselijo tudi deževniki in v prijet­ni, zračni toploti sodelujejo pri preo­brazbi organske snovi.
Najkasneje po devetih mesecih je ta proces končan. Iz pestro mešanih odpadkov je nastala spet rjava prst.

Ta proces včasih traja tudi krajši čas. Posebne metode in pospeševalci komposta v številnih primerih skrajšajo preobrazbo materije za več tednov in mesecev. Te razlike pa nastanejo le z variacijami v podrobnostih. Načelo glede pridelave komposta ostane ved­no enako. Ko razumemo, »za kaj gre«, lahko začnemo tudi preizkušati.

Kako sestavljamo kompost

Ker je kompost srce biotičnega vrta, moramo zanj skrbno poiskati prostor. Že lega lahko ugodno ali neu­godno vpliva na trohnenje. V vsakem primeru se moramo izogibati vročega sonca, vetrov, ki izsušujejo, in temne, hladne sence. Za to vsekakor ni trdnih pravil. Ker potrebuje vsak kompost blago, vlažno toploto, ga moramo v vročih, sončnih območjih zavarovati pred izsušitvijo. Tam postavimo kom­postni kup, najbolje v hladni senci grmovja ali dreves. To pa naj ne bo odročen, temen kot. V predelih z mokrimi hladnimi poletji raje izberimo prostor, ki ga sonce obsije vsaj včasih. Prava oznaka za tak prostor je »svetla polsenca«.

Prostor v zavetju
Kompost vedno potrebuje varstvo pred vremenskimi skrajnostmi. Z grmovjem ga zaščitimo pred ost­rim vetrom. V velikih vrtovih si za to lahko izberemo krepke, zelo rastne grme, ki dajejo gnezdišča in hrano za ptice. Izkušnje kažejo, da sta posebno prijazna soseda za kompost leska in bezeg. Kjer lahko upoštevamo večje razdalje, sta primer­na tudi ognjeni trn in glog. Tudi cvetoče okrasne grmovnice oblikujejo lep in hkrati varovalen okvir.
V majhnih domačih vrtovih, kjer je vsak kvadratni meter zemljišča drago­cen, povezujemo med seboj kar dva koristna vidika. Varstvo pred vetrom naj tu oblikujejo koristne rastline, vrsta visoke sladkorne koru­ze, vrsta visokega fižola ali špalir ro­bidnic. Živa meja iz bujnih sončnic ali mreža, ki jo gosto obrastejo vzpenjalne poletne cvetlice, ima določene prednosti. Grašice, pisani slaki, okras­ne buče in kapucinke ne varujejo le pred vetrom, ampak tudi pred neže­lenimi pogledi.

Praktično načrtovanje
Kompostni kup običajno naredi­mo na zadnjem delu vrta. Vendar naj to ne bo temen, težko dostopen, ne­urejen kot. Kompost moramo oskrbovati. Prostor mo­ramo načrtovati tudi za samokolnico in gnojnične sode. Skrbno premišljena naprava in smiselni delovni postopki nam prihranijo marsikateri delovni napor. Že takoj v začetku moramo položiti plošče za poti med posa­meznimi kompostnimi kupi. Povsem zadošča, če položimo betonske plošče na pesek. Po tej jasni razmejitvi lahko v vsakem vremenu pridemo do kompostnega kupa. Naposled pa so poti tudi meje med kompostnimi kupi. Tako nastane skrbna razdelitev, ki vrtnarju olajša načrtovanje.
Velikost kompostnega kupa je odvisna od zemljišča in potrebe po izboljšavi tal z organsko gmoto. Kjer ni prostora za kompostni kup, si lahko uspešno pomagamo s kompost­nimi silosi, kadmi in celo s kompostnimi vrečami. O tem lahko preberete pozneje. Najprej bomo opi­sali »klasičen« kompostni kup. Osnov­na ploskev je široka 1,50 do 2 m, dolžino pa lahko urejamo po­ljubno. Ta se preprosto ravna po razmerah. Tako imamo s prelaganjem manj dela. Gmoto lahko kar z enega kupa premečemo na osnovno ploskev, pripravljeno za drugi kup. Poleg tega imamo neprestano na voljo kompost različnih zrelostnih stopenj.

Živo podtalje
Prostor za kompost že od začetka načrtujmo tako skrbno, da bo lahko ostal stalno na istem mestu. Kajti kjer se je kom­postna naprava »prav razživela«, osta­nejo vedno sledovi raznovrstnega ži­vega sveta. Ti okužijo naslednji kup z bakterijami in glivicami. Tako nastane pozitiven vir okužb, vališče talnega živega sveta.
Zelo pomembno je, da nastavimo kompostni kup vedno na živih tleh. Iz njih plezajo v kompostni kup brezšte­vilne živali, od deževnikov do skakačev. Lahko pa se vračajo v varno glo­bino, ko opravijo svojo nalogo v kom­postu, ko se življenjske razmere zanje poslabšajo. To pa se lahko zgodi prav tako v ostrem mrazu pozimi kot pri hudi pripeki poleti.
Da se v kompostu ne nabira mo­krota, izkopljemo na osnovni ploskvi plitko, 10 do 20 cm globoko jamo. Če je vrt na ilovnatih tleh, napolnimo jamo s peskom. Ta plast deluje kot drenaža. Če je vrt na peščenih tleh, lahko delamo nasprot­no: tedaj napolnimo poglobitev s humozno ilovico. V tem primeru ima vmes­na plast nalogo, da kopiči deževnico in odcedne sokove. Tako ne odteka življenjsko pomembna tekočina pre­hitro skozi pesek v globino. Ti podla­gi morata ostati stalno ohranjeni. Nad njima naložimo v plasteh pestro me­šano kompostno gmoto.

Zbiranje materiala
Vedno moramo skrbno izločati in izbirati vse, kar moti pri pridelavi nove prsti: steklo, žico, ka­menje, pločevino, aluminijske folije in ostanke plastike - ti materiali namreč ne strohnijo. Zato nikakor ne spadajo v živo mešanico. Vse organske od­padke iz vrta uporabimo: pokošeno travo, plevel, listje, odpadke zelenjave, ostanke sadja, uvele cvetlice, stebelca trajnic, izčrpano prst iz zabojčkov in loncev, odrezke od rezi žive meje in vejice od rezi sadnega drevja. Tudi tisto, kar odpade v go­spodinjstvu, naj gre nazaj na vrt. Zato imamo kuhinji vedno pripravljeno vedro, v katerem zbiramo lupine sadja, krompirja, ostanke zelenjave, jajčne lupine, kavne in čajne usedline, lase z glavnika in dlake s pasje krtače, prah iz vrečke sesalnika za prah, papirnate prtičke, uvelo rezano cvetje in še marsikaj drugega. Komposti­ramo lahko celo časopisni papir, kar­ton in žagovino. Te snovi pa moramo navlažiti, da laže strohnijo. Neustrez­ne so ilustrirane revije z barvnim ti­skom in prospekti, ki vsebujejo ostan­ke težkih kovin.
Vsi ti različni odpadki iz hiše in vrta vsebujejo seveda zelo različne snovi. Poleg tega se njihova sestava spreminja z letnimi časi. Bolj ko je mešanica pestra in mnogostranska, toliko bogatejši bo tudi kompost, ki iz nje nastaja. Da iz tako zbrane gmote ne nastane kaos, zbiramo vse ostanke na posebnem mestu ali, še bolje, kar v silosu. Iz nekaj desk si lahko tak zbiralnik zbijemo sami. Seveda se obnesejo tudi kompostne lesene lege ali pa mrežasti zaboji, ki jih lahko kupimo v trgovini.
Ko se nabere dovolj gmote, jo z lopato zmečemo ven in temeljito zme­šamo. Odpadke, ki so se preveč na­močili, je treba razprostreti, da se spet osušijo. Preveč suho gmoto pa mo­ramo navlažiti.

Vsekakor pa moramo paziti, da ne zaidejo na naše naravno kompostišče pesticidi. Zato na kompost nikakor ne sodi s pesticidi poškropljeno sadje ali zelenjava, niti listje in veje. Prav tako na kompost ne mečimo olupkov limon, grenivk, pomaranč, banan, mandarin in drugih eksotičnih sadežev, saj so močno obdelani s kemičnimi preparati, da vzdržijo dolgo pot do naših krajev.

Vir: Biovrt in Priporočila za zeleno gospodinjstvo (Alenka Lobnik Zorko in Neva Železnik)

Pomembna priprava: drobljenje
Zdaj je treba zbrani material zdro­biti ali zmleti na kar se da majhne koščke. Tako se bo lahko vsak drob­en delec hitreje in temeljiteje razkrojil. Večje kose materiala, zelenjavne odpadke in mehkejše dele rastlinskih stebel je mogoče razsekati z lopato. Tanke vejice razrežemo z vrtni­mi škarjami na približno 10 cm dolge kose. Pri debelejših vejah ali večji količini lesnih odpadkov pa postane ročno delo naporno. Tnalo z ostro sekiro ali pa ročni drobilnik oz. sekalnik to delo precej olajšajo.
Lesne odpadke najhitreje zdrobijo motorni drobilniki. V specializiranih trgovinah so na voljo različni modeli. Pred nakupom pa se moramo temelji­to seznaniti in biti posebno pozorni zlasti na te vidike: zmogljivost motor­ja in nožev, nevarnost zamašitve in vprašanje hrupa. Dober drobilnik je lahko pri večjih količinah odpadkov koristen in smiseln, ker lahko materi­al predelamo hitro in čisto. Veliki kupi se zmanjšajo na majhne kupčke.
Enakomerno zdrobljen lesni mate­rial je ustrezno pripravljen, če ga lahko talne živali v najkrajšem času razkrojijo in se lahko spremeni v hra­nilni humus. Po drobljenju je pomem­bno, da različne materiale še enkrat temeljito premešamo med seboj. Soč­ni zeleni odpadki in lesni odpadki se med seboj dopolnjujejo, skupno tvo­rijo rahlo mešanico, ki dobro trohni.

Postavljanje kompostnega kupa

Na dobro pripravljenem živem podtalju lahko zdaj začnemo s postavljanjem kompostnega kupa.

1. Prva spodnja plast novega kompost­nega kupa naj bo, če je le mogoče, se­stavljena iz grobe, na rahlo naložene gmote. Razdrobljene veje od odreza­nega grmovja in drevja so za to prav tako primerne kot trda stebelca števil­nih trajnic, ki jih porežemo jeseni.
2. Na to drenažo, ki skrbi za kroženje zraka in odtok vode, naložimo po pla­steh »klasični« kompost. Na približno 20 cm debelo plast iz mešanih odpad­kov, ki jo moramo raztrositi čim bolj rahlo, vržemo nekaj pesti dušičnega živalskega gnojila kot spodbudno hrano za talne živali. Zelo se je obnes­la mešanica rožene, krvne in kostne moke, saj poleg dušika vsebuje še fos­for.
3. Nato sledi zelo tanka plast apnen­ca ali algovega apna. Ta dodatek natrosimo po vrhu plasti prav narahlo - kot sladkor po potici.
4. Na to namečemo tanko plast prsti ali kom­post iz prejšnjega leta. Če je vsa gmo­ta bolj suha in je poleg tega še toplo vreme, polijemo po njej nekaj tople, postane vode. V vlažnih jesenskih dneh to seveda ni potrebno.
5. Nato sledi naslednja, 20 cm debela plast odpadkov. To potresemo spet z gnojem, apnom in prstjo.
6. Navzgor naj bo rastoči kompostni kup vedno ožji. Na koncu, ko doseže višino približno 1,50 m, je podoben nizkemu zemeljskemu šotoru. Za varstvo pred mrazom in izsušitvijo dobi ves kompostni kup naposled še topel plašč. Če imamo v vrtu dovolj prsti (izkop prsti ali stara prst iz cvetličnih loncev) najprej pokrijemo kup s plastjo humusa. Gmota za plašč mora imeti last­nosti prepustne kože: varovati mora pred škodljivimi zunanjimi vplivi. Toda iz notranjosti morata uhajati zrak in vlaga. Tako dihajočo plast lahko napravimo čez kup iz listja ali slame. Primerna je tudi pokošena trava. Ustrezne so tudi stare preproge iz trstičja in vrečevina. V skrajnem primeru lahko uporabimo tudi šoto. Vedno je pomembno le to, da naredi­mo toplo, zračno odejo.

To klasično sestavljanje komposta lahko večkrat spreminjamo. Načelo pa ostane pri tem vedno nespremenjeno: dobra mešanica vseh organskih odpad­kov, ustrezna vlažnost, rahlo, zračno plastenje, varstvo pred izgubo toplote.
Različnost poteka v detajlih. Pri dodatkih lahko vsak razvije svoj domači recept. Kombina­cije so seveda odvisne od razmer v vrtu. Tako ima le malo ljubiteljskih vrt­narjev stalno na voljo dovolj prsti, da bi z njo lahko delali vmesne plasti in vrhnji pokrov.
Vendar to ni razlog, da bi obupali. Na koreninah izpuljenih plevelov ostane vedno toliko prsti, da je kom­post oskrbljen s to živo prvino. V tem primeru natrosimo v vmesne plasti namesto prsti kamnin­sko ali glineno moko.
Ti sta sestavljeni iz prvinskih kam­nin, ki so jih zmleli v fin prah. Ta kam­ninska gnojila vsebujejo obilo rudnin­skih snovi in sledovnih prvin. Njihova sestava je različna glede na kamnino, iz katere izvirajo. Tako obstajajo na primer kamninske moke, ki vsebujejo apno. Kjer jih uporabljamo, seveda ne trosimo dodatno navadnega ali algove­ga apna.
Glinaste rudnine, kot na primer bentonit, so posebno dragocene za peščene vrtove. Na njih dospe v kom­post pravzaprav malo humusa. Gline­na moka ima lastnost, da nadpovpreč­no nabrekne. Sprejme lahko zelo veliko vode. Poleg tega veže hranilne
snovi. Zato imajo kamninske moke vrsto prednosti:

1. bo­gatijo življenje v kompostnem kupu,
2. nadomeščajo mu manjkajočo prst,
3. odpravljajo neprijetne vonjave, kajti kamninska moka veže amoniak (du­šično spojino, ki nastaja pri razkrojil).

Zato trosimo ta fini kamninski prah tudi čez svežo gmoto v svoji zbirni posodi in v kad za gno­jnico. Tako ne prizadeva nosov svojih sosedov in pokvari muham užitke na njegovih odpadkih.
Namesto trdnih organskih gnojil (gnoj ali roževinska in krvna moka) lahko zalivamo kompostni kup tudi s tekočim gnojilom. Za to uporabljamo brozgo iz govejega gnoja ali pa si pripravimo koprivno brozgo. Tako ubije dve muhi na en mah: kompostu dodaja fino razdeljene hranilne snovi in ga hkrati vlaži.

Kompost na najmanjšem prostoru

Za mnoge vrtnarje kompost ni vprašanje dobre volje, temveč pros­torska težava. V takih primerih poma­gajo razne praktične posode, ki so na voljo v trgovinah: silosi, kadi (sodi) in posebne vreče.
Večinoma imajo vse obliko pravo­kotnega zaboja. Sestavljene so iz lese­nih tramičev, desk, plastičnih materialov, po­cinkane pločevine ali žičnatih mrež. Vsekakor morajo biti izdelane tako, da lahko zrak kroži skozi luknje ali zareze.
V zaprtih posodah, kot na primer v kompostnem sodu iz pločevine, se organska gmota posebno močno se­greje in hitro razkroji. Seveda si lahko sami naredimo lesen kompostni zaboj.
Sicer pa veljajo vsa pravila, ki smo jih omenili za kompostni kup, tudi za vse vrste silosov: živa podlaga, rahlo nalaganje različnih snovi in opazo­vanje toplote ter vlage. Vsi zaboji, ki so zaprti od strani, imajo prednost v tem, da ptice, kokoši ali celo podgane ne morejo razkopati ali razriti splastenih odpadkov.
Zelo koristno je lahko pokritje, ki pri trajnem dežju varuje vsebino silosa pred kapljajočo močo. Pri zelo zrač­nih vsebnikih, na primer takih, ki so spleteni iz žice, pa obstaja nevarnost, da se vsebina od robov navznoter preveč izsuši.
Kompostne vreče so najprepro­stejša oblika posod. Seveda imajo luknje za zračenje. Odpadno gmoto pa moramo razrezati zelo na drobno, da lahko enakomerno strohni. V tem posebnem primeru moramo vmes nujno trositi kompostni starter, ki ga lahko kupimo (navodilo za uporabo je priloženo zavitku.)

Posebni komposti

Pestro mešan »enoten kompost« je zdravilo za vse težave v vrtu. Vsebuje vsakega nekaj in nekaj za vse. Toda vrtnarji in rastline imajo pogosto tudi prav posebne želje. Ko dobijo iz­kušnje z »biotičnimi«, si sčasoma sami sestavijo svoje posebne mešanice. Nekaj preizkušenih receptov naj da vzpodbudo predvsem začetnikom.

Gnojni kompost
Kdor si še lahko priskrbi večje ko­ličine gnoja, naj bi ga kompostiral posebej. Pomembno je, da hlevski gnoj izvira iz brezhibne, zdrave vzreje živali. Gnoj iz hlevov, kjer uporabljajo za steljo slamo, je posebno pripo­ročljiv; gnoj iz hlevov, kjer uporablja­jo žagovino, je manj ustrezen, ker se počasneje razkraja.
Goveji, konjski ali perutninski gnoj lahko uporabimo posamezno ali mešano. Nakladamo ga v plasteh. Mednje moramo natrositi kompost ali prst. Vendar v tem primeru ne smemo dodajati apna, ker to sprošča v gnoju vezan dušik in ga kot hlapljiv element dobesedno »naganja« v zrak. Slamnat gnoj mora biti vedno vlažen. Enkratno premetavanje po treh do štirih mese­cih deluje zelo ugodno. Po šestih mesecih nastane s hranilnimi snovmi bogat kompost za rastline, ki hitro izčrpavajo tla.

Listni kompost
Listje naj bo, če je le mogoče, od različnih drevesnih vrst, in ga dobro premešajmo. Listju lahko primešamo nekoliko zelene gmote, na primer od kopriv. Med 30 cm debele plasti listja natrosimo kompost ali kamninsko moko in kakšno živalsko gnojilo (nekaj gnoja ali rožene, krvne ali kostne moke). Priporočljiv je kompo­stni pospeševalec. Kompostni kup, ki se je že močno sesedel, spomladi premečemo. Nekaj mesecev pozneje (gle­de na vreme) nastane zelo dobra, tem­na prst. Napol strohnelo listje je zelo primerno za zastiranje. Listni kompost, ki mu nismo primešali apna, lahko uporabljamo za rododendrone in azaleje. Tudi jagode, maline, robidnice, ribez in kosmulje dobro uspevajo v tem blagem, rahlo kislem humusu.
Orehovo in hrastovo listje, ki vse­buje veliko taninske kisline, smemo primešati med listje le v majhnih količinah. Ti počasi trohnijo in jih je težko kompostirati.

Slamni kompost
V številnih primerih kmetje zelo radi dodajajo to organsko gmoto, ker sami ne vedo več, kaj bi z njo. Pozorni pa moramo biti, da ne jemljemo slame z močno škropljenih polj. Navlaženo žitno slamo naložimo 30 cm na debe­lo. Nato sledi vmesna lega iz kompos­ta in nekoliko apna. Nad njo ponovno razprostremo slamo. Kompostni kup moramo večkrat navlažiti. Brozga, ki vsebuje dušik (iz kopriv ali krvne moke), deluje ugodno, ker ima slama široko razmerje C/N. Ta posebni kom­post vsebuje veliko kremena. Pre­prečuje okužbe z glivicami. Posebno godi jagodam, čebuli in korenju.

Kompost iz travne ruše
Kdor spremeni kos travnika v njivo ali kos trate v cvetlično gredo, naj trav­no rušo skrbno odstrani z lopato. Kose travnate ruše zložimo na kup, z zeleno stranjo navzdol. Zgornjo stran vsako­krat potrosimo z apnom. Ta specialni kompost zori približno leto dni. Nato iz nje nastane posebno dober kompost.

Na vrh