PESTICIDI.net

Projekt pesticidi.net je finančno podprl Sigrid Rausing Trust

Alternativa nezdravemu načinu
življenja - MOTOVILEC.SI

Kolobar

Temelj kolobarjenja so prav dolo­čena opazovanja narave. Vrtnine od­vzemajo tlom različne količine hranil­nih snovi. Zato so jih razdelili v močno izčrpavajoče, srednje in blago. Na dobro gnojeni gredi prvo leto rastejo močno izčrpavajoče vrtnine, ki potrebujejo obilo hranilnih snovi. Drugo leto gojimo na istem mestu srednje izčrpavajoče vrtnine, ki imajo nekoliko manjše zahteve. V zadnjem, tretjem letu sledijo skromne, blago izčrpavajoče vrtnine, ki so zadovoljne tako rekoč z »drobtinicami z mize bogatih«. Nato so zaloge izčrpane in grede moramo oskrbeti z novimi hranilnimi snovmi, preden lahko na njej uspevajo zahtevnejše rastline.
To vrstenje lahko poteka v dveh oblikah. Bodisi v časovnem vrstenju, ko govorimo o kolobarju, ki ga razde­limo na več let. ali v prostorskem vrstenju, ko govorimo o mešanih posevkih. Tu poteka zdravo vrstenje znotraj vsake grede. Mešani posevki
so neprestan kolobar, ki nepre­nehoma kroži na najmanjšem pros­toru. Obe vrsti vrtnarjenja imata svoje prednosti in svoja pravila.

Triletni kolobar predvideva, da vrtnar razdeli svoj vrt v tri polja. Vsako od teh lahko vsebuje več gred. V prvem letu so na prvem polju moč­no izčrpavajoče rastline, na drugem srednje izčrpavajoče, na tretjem pa šibko izčrpavajoče. V drugem letu se pomaknejo vse skupine za eno polje naprej. V četrtem letu je spet doseže­na prvotna razporeditev. Da se dobro premišljeni red ne zmede, je najbolje, da si naredimo načrt. Na njem so vrisane posamezne grede, posamezni posevki in vrstne številke let.

• Med rastlinske vrste, ki močno izčrpavajo tla, spadajo vse kapusnice (glavnato zelje, rdeče zelje, cvetača, brstični ohrovt, kodrasti ohrovt, kitajski kapus), kumare. krompir, por, zelena in buče. Grede za te posevke moramo do­bro pripraviti že jeseni. Poleg komposta jim damo še kakšno organsko gnojilo. Za to so primer­ni kompostiran oz. strohnel gnoj (goveji ali kokošji), posušen goveji gnoj, gvano ali mešanica rožene, krvne ali kostne moke. Pomembno je, da so v njih zasto­pane vse glavne hranilne snovi. Kamninska moka pomeni drago­ceno dopolnilo zaradi tega, ker vsebuje veliko sledovnih prvin. Med rastno dobo močno izčrpava­joče rastline še večkrat zalijemo s koprivno prevrelko.

Med »požeruhe gnoja« uvrščamo tudi paradižnik in rabarbaro. Ti dve vrtnini pa ne rotirata v kolo­barju z drugimi vrstami. Rabarbara ostane kot trajnica stalno na istem mestu, paradižnik pa je izjema. Najbolje uspeva v območju lastne­ga »izparevanja«. Zato naj bi ga vsako leto sadili na isti gredi.

• Med srednje izčrpavajoče vrtnine spadajo čebula, česen, korenje, rdeča pesa, koprc, solata, špinača, črni koren, redkvica, kolerabica, paprika in melone. Potrebe po hranilnih snoveh teh vrtnin zado­voljujemo v glavnem s kompostom. Spomladi pa lahko glede na vrsto vrtnin potrosimo še tudi ne­kaj organskega gnoja. Med glavno rastno dobo lahko dobijo krepak odmerek rastlinske prevrelke.
• Med blago izčrpavajoče vrtnine sodijo fižol, grah in zelišča. Oskr­bujemo jih le s kompostom. Metuljnici grah in fižol še dodatno nakopičita v gredah dušik. Ne jemljeta le, kar potrebujeta, ampak tlom tudi nekaj vračata.

Ta razvrstitev vrtnin pa daje le smernice. Omenjena tri polja se deloma prekrivajo, ne moremo pa vedno potegniti ostre meje. Tako menijo nekateri praktični vrtnarji, da zgodnji krompir in zeleno lahko šteje­mo med srednje izčrpavajoče vrste. Drugi raje uvrščajo korenje, redkvico, špinačo in čebulo med blago izčrpa­vajoče vrtnine. Te spremenljivosti v podrobnostih so odvisne od osebnih izkušenj in od posebnega stanja v vrtu. Na bogatih ilovnatih tleh se gotovo ne more nič zgoditi, če pose-jemo korenje na tretje polje. Še vedno najde dovolj hranilnih snovi. Na peščenih tleh pa lahko nastane po treh letih že občutno pomanjkanje hranilnih snovi.

Dvoletni kolobar pomeni zato logičen razvoj, da del srednje izčrpavajočih rastlin uvrstimo med močno izčrpavajoče, drugi del pa med blago izčrpavajoče. Tako preostaneta dve polji, ki se vsako leto menjavata. Načelo zamenjave ostane ohranjeno.

Štiriletni kolobar je še najbolj podoben staremu poljedelskemu rit­mu. Vrt v tem primeru razdelimo na štiri polja. Prva tri polja dajejo prostor za močno, srednje in blago izčrpava­joče vrtnine. Četrto polje zasejemo z rastlinami za zeleno gnojenje. Da to dobro uspeva, pognojimo ta del vrta pred setvijo s strohnelim gnojem ali organskimi gnojili. Če pridejo dru­go leto močno izčrpavajoče rastline za tem gnojenjem, potrebujemo na spočiti gredi le še kompost.

Omenimo tudi tako imenovane »stranske posevke«. Sem štejemo solato, redkvico in kolerabico. Imajo kratko razvojno dobo in niso preveč zahtev­ne. Zato tudi ne potrebujejo lastne grede. Vključimo jih lahko povsod, kjer je prostor. Ti »mašilci lukenj« vedno skrbijo, da so tla zasejana, ker jih ne sejemo v rednih presledkih, temveč priložnostno, po potrebi.

Izjema pri časovni menjavi niso le paradižnik, temveč tudi jagode. Te ostanejo na istem mestu tri leta.
Beluš si lasti svoje rastišče celo neprekinjeno od 8 do 10 let. Trajna gostja je tudi rabarbara.

Biotični kolobar: mešana kultura

Pisane in vendar dobro premišlje­ne vrtne posevke smo posneli v nara­vi. Medsebojno se dopolnjujejo in so prilagojene prav posebnim razmer­am rastišča. Tla, vlaga, svetloba, toplo­ta in veter so pri tem pomembni. Rastline, ki se obdržijo na rastišču, se med seboj prenašajo. So dobre sosede. Celo z živalmi tega omenjenega živ­ljenjskega prostora oblikujemo neke vrste interesno skupnost.
V mešanem posevku in v prosti naravi se rastlins­ka družba med rastno dobo zgosti. Tako listi zasenčijo tla in jih varujejo pred izhlapevanjem.

Dobro premišljeno mešanico raz­ličnih rastlin na eni gredi dopolnjuje­mo površinsko in podzemno. Rastline morajo biti zbrane tako, da se s svoji­mi listi in plodovi ne ovirajo. Vedno morajo imeti dovolj prostora in svetlobe. Skladna dopolnitev je posebno pomembna v območju korenin. Meša­ni posevki odvzemajo tlom različne količine hranilnih snovi. Sami pa oddajo različne snovi iz svoje presnove. Tako se odvija nastajanje in odvze­manje. Tla se nikoli ne izčrpajo preveč in enostransko.

Znamenja, ki jih dajejo korenine in vonjave

Izločki korenin in vonj rastlin so gotovo zelo pomembni za soseščino. Nekatere rastline se zaradi vonja dobesedno ne morejo prenašati. Če jih v vrtu »silimo« k tesnemu sožitju, hirajo ali propadejo. Druge se medse­bojno pospešujejo. Če čutijo medse­bojne vplive, uspevajo bolj bujno in zdravo. Nekatere rastlinske soseščine preprečujejo celo pojav bolezni in škodljivcev.  
Vse kombinacije rastlin večinoma temeljijo na opazovanjih in izkušnjah biotičnih vrtnarjev, zbranih skozi desetletja. Vendar jih lahko vedno do­polnjujemo z novimi poskusi.

Rastline kot pomočnice v vrtu