PESTICIDI.net

Projekt pesticidi.net je finančno podprl Sigrid Rausing Trust

Alternativa nezdravemu načinu
življenja - MOTOVILEC.SI

Za zdrav vrt

Vrtnarjenje brez kemije

Tudi brez kemije lahko marsikaj naredimo. V sadjarstvu  in zelenjadarstvu lahko marsikaj dosežemo tudi z izbiro bolj odpornih, starih sort, ki so bolj odporne proti škodljivcem in boleznim. Vsaka zemlja se prej ali slej izčrpa, saj pridelki posrkajo iz nje hranljive snovi za svojo rast in razvoj. Prav zato jih je treba zemlji vračati, če želimo imeti dober pridelek tudi drugo in vsa naslednja leta.

Ekološki nasveti
- Kdor ima možnost, lahko zemljo pognoji s hlevskim gnojem, vendar s takim, ki ni obremenjen s kemikalijami.
- Hlevski gnoj priporočamo le na začetku našega vrtnarjenja, kasneje ga lahko popolnoma opustimo. Nadomestilo zanj je kompost, ki smo ga pridelali sami.
- Sicer pa hlevskega gnoja vse vrtnine ne prenašajo enako dobro. Znano je, da ne smemo nikoli saditi čebule in česna v zemljo, ki je bila na sveže pognojena. Zato moramo tisti predel pognojiti že prejšnje leto.
- Tudi z gnojenjem ne pretiravajmo, saj to ne spodbuja rasti, pač pa jo zavira.
- Deževniki, ki so najbolj koristni prebivalci našega vrta, zemljo razrahljajo in se tudi hranijo s številnimi škodljivci. Deževniki v zemlji so zmeraj znak, da je zemlja zdrava. Če jih želimo čim več, vrtnarimo brez kemije, ki deževnike dobesedno pobija.
- Vsaka greda naj bo posajena s čim drugim. S tem zaviramo pretirano razmnoževanje škodljivcev in morebitne medsebojne okužbe. Ti dve rastlini omogočata tako imenovano zeleno gnojenje, saj ju na pomlad pred setvijo koristnih vrtnin enostavno »podštihamo« v zemljo. Dobra stran detelje in oljne repice je tudi v tem, da s svojo bujno rastjo onemogočata rast številnim plevelom.
- Če imamo večji vrt, je dobro vsakih nekaj let zgodaj jeseni določen predel posaditi z deteljo in oljno repico, ki vračata zemlji na naraven način predvsem dušik.
- Ko poberemo pozno jeseni še zadnje pridelke, je pametno vrt kar takoj prelopatati. S tem opravimo tako imenovano jesensko praho, s katero uničimo številne korenine plevela, zemljo razrahljamo, prezračimo. Grude, ki so pri tem nastale, nikakor ne zravnamo z grabljamo. Ostati morajo preko zime, da v mrazu zmrznejo in na pomlad razpadejo v prhko zemljo, ki jo je lažje obdelovati. To še posebej velja za zbito ilovnato zemljo, ki ji drugače kot s praho spomladi sploh ne pridemo do živega.

Vir: Priporočila za zeleno gospodinjstvo (Alenka Lobnik Zorko in Neva Železnik)

Kompost

Kompost je osnova vsakega vrta oz. njive, pa naj bo ekološki ali ne. Večina ljudi, ki ima hišo ter manjši vrtiček, ostanke iz kuhinje ter vrta kompostira in dobljeno predelano organsko snov s pridom uporabi pri gojenju svoje zelenjave. Tudi kmetje hlevsko steljo pomešano z gnojevko ter gnojem odložijo na gnoj ter s tem gnojijo svoje njive. Pri obeh praksah pa moramo biti pozorni, da nam biološka materija ne gnije ter povzroča smradu, saj to hkrati pomeni, da je kakovost »izdelka« slaba in lahko precej obremenjujejo okolje ter razširja bolezni.

Več >>

Kolobarjenje

Ekološko kmetovanje ter vrtičkanje si težko če ne že nemogoče predstavljamo brez kolobarjenja. S tem namreč ohranjamo zemljo vitalno in vedno primerno »založeno« s hranili, ki jih potrebujejo različne poljščine ali vrtnine. Vsekakor pa je potrebno v kolobarjenje vložiti malce več truda, kot v predelovanje ene same vrste poljščine ali vrtnine (monokulture) vsako leto na isti njivi ali gredici. Predvsem je potrebno setev v naprej načrtovati ter zemljo primerno pripraviti za zadovoljevanje specifičnih potreb vsake rastline v kolobarju.

Več >>

Mešani posevki

Mešani posevki so še posebej priljubljeni med vrtičkarji, saj lahko s tem načinom pridelamo več na majhnem koščku zemlje, poleg tega pa si rastline medsebojno pomagajo pri vremenskih in bolezenskih nevšečnostih. Seveda pa si tudi ekološko kmetovanje težko predstavljamo brez mešanih posevkov. Verjetno se mnogi spomnite, da so babice vedno sadile fižol med koruzo, po kateri se je vzpenjal in zagotavljal koruzi prepotreben dušik. Danes se z malce več vloženega truda, predvsem pri načrtovanju ter nekaj več ročnega dela, ponovno čudimo pozitivnim rezultatom takšnega uspešnega sosedstva, ki so včasih že kar presenetljive.

Naravna sredstva za obrambo pred škodljivci

Namen vsakega biotičnega vrtnarja ostane – tudi v težavnih časih – ohraniti naravno ekološko ravnovesje med »škodljivimi« in »koristnimi« živimi bitji ali ga spet vzpostaviti. Sredstva proti »škodljivcem« smemo šteti le kot obrambne ukrepe v sili. Zato v naravnem vrtu ne govorimo o zatiranju škodljivcev, temveč o varstvu pred škodljivci.

Tudi rastline so lahko učinkovite pomočnice v vrtu, saj lahko preženejo celo škodljivce. V rastlinah se namreč nahajajo posebne snovi, fitoncidi, ki spodbujajo ali ovirajo življenjske procese sosednjih rastlin in majhnih živih bitij. Lahko ubijajo glive in bakterije, lahko zastrupijo žuželke in črve, lahko pa spodbujajo tudi sosednje rastline k posebno bujni rasti. Fitoncidi se oblikujejo v listih in plodovih, prav tako pa tudi v koreninah. Izločajo se v zrak, vodo in tla, kjer imajo različne vplive.

Vsak vrtnar lahko s temi nasveti iz prakse dela poskuse in pridobi lastna spoznanja. Iz tabele lahko razberemo, katere rastline lahko uporabljamo v svojem vrtu kot naravne »angele varuhe«

Mrčes odganjajo tudi nekatere rastline. Vonj zeli, ki jih zavohamo (vsebujejo eterična olja) kot na primer: pelin, rožmarin, žajbelj, poprova meta, sivka…, odganjajo uši, mravlje, polže… Zelo koristna je tudi okrasna roža tagetes (žametnica), ki zaradi svojega vonja po urinu preganja celo vrsto škodljivcev. Znano je tudi, da česen in čebula zatirata plesen, ki napada jagode in vrtnice. Če skupaj posejemo in posadimo korenje in čebulo, ubijemo dobesedno dve muhi na en mah, korenjevo in čebulno, saj ju smrdljiv vonj ene in druge rastline zanesljivo prežene.

Poglejmo še nekaj nasvetov, kako se lahko obvarujemo pred nekaterimi nadlogami na vrtu.

Listne uši

Obstajajo številne, zelo različne vrstne listnih uši. Od pomladi do poletja se razvijajo le samice teh uši, ki dnevno rojevajo mladiče. Poleti se nenadoma pojavijo krilate uši, ki se z letom lahko razširijo na večje razdalje. Šele v jeseni se za kratek čas pojavijo tudi samci teh uši. Po parjenju in oploditvi ležejo samice jajčeca v razpoke skorje in na večletne rastline. Tako zadnja generacija preživi zimo in se izleže naslednjo pomlad.

S sesanjem uši odvzemajo rastlinam hranila. Njihovi izločki, ki vsebujejo sladkor, privabljajo mravlje in z njimi glivo, ki povzroča na rastlinah črno sajavost. Listne uši prenašajo tudi virusne bolezni.

Preprečevanje:
Potrebni so zdrava harmonična prehrana vrtnih rastlin, ugodno rastišče, redna biotična oskrba tal, mešani posevki. Preveč gojene rastline z mehkim, nabuhlim tkivom so posebno občutljive za napad uši.

Naravni sovražniki:
Pikapolonice, trepetavke, tenčičarice, najezdniki, strigalice, plenilske pršice.

Blaga obramba:
Tla večkrat rahljamo, krepko zalivamo, obiramo živalce in jih stisnemo ali pa odtrgamo okužene poganjke in liste. Rastline lahko operemo z močnim vodnim curkom. Koprivna prevrelka ali tekoči gnoj iz alg krepita odpornost proti njim. Kot naravna škropiva in prašiva delujejo: algov prah, pepel, kamninske moke, pa tudi škropilne brozge iz kopriv, vratiča, praproti, pelina in rabarbarinih listov ali čaj iz čebulnih lupin.

Voluharji
Voluharji so bližnji sorodniki miši in podgan. Kako prepoznamo, da imamo na vrtu voluharja in krta? Kupčki zemlje, ki jih izrijejo voluharji, so bolj ploski kot krtine. Rovi voluharjev imajo gladke stene brez koreninskih ostankov, potekajo naravnost, prerez rovov je ovalen in podoben pokončni obliki jajca. V rovih krtov pa visijo ostanki korenin, so večinoma okrogle oblike, redko prečno ovalni, potekajo pa v zavojih ali cikcakastih črtah. Voluharji zaprejo rove vedno navzven.

Marsikdaj postanejo prava nadloga, saj žrejo korenine vrtnin in sadnega drevja in objedajo skorjo vrtnic in sadnih rastlin. Prav tako prenašajo kužne bolezni.

Preprečevanje:
V ogroženih vrtovih moramo zastirko skrbno pregledovati. Ta naj bo tanka.

Naravni sovražniki:
Ptice roparice, gozdna sova, pegasta sova, podlasica, dihur, domače mačke.

Blaga obramba:
Okoli vrta ali ogroženih mest posadimo rastline, ki jih ti glodalci z občutljivim nosom »ne želijo vohati«: cesarski tulipan, česen, križnolistni mleček, pasji jezik, ribez, narcise, medeno deteljo. V rove polagamo snovi, iz katerih hlapijo odbijajoče vonjave: vejice tuje, orehove liste, stroke česna, ribje glave. V odprtine rovov zalivamo bezgovo brozgo. Steklenice zakopljemo prečno v tla. V njih dela veter žvižgajoč glas, ki je občutljivim ušesom voluharjev neprijeten.

Še bolj učinkovito je nadlegovanje s hrupom. Na mestih, ki jih ogroža voluhar, porinite v tla, krepak železni drog. Večkrat na dan potolcite s kladivom po kovinskem drogu. Oster zvok in tlačni val, ki ob tem nastane, preženeta voluharje, če je vrtnar dovolj vztrajen.

Poskusimo lahko tudi tako, da človeške lase položimo v rove ali jih zakopljemo v tla okoli ogroženih rastlin. Voluharjem očitno snovi v laseh ne godijo. Dodatna prednost je v tem, da lasje, ki se razkrajajo, gnojijo tla.

Obrobne zasaditve s topinamburjem privabljajo kot posladek voluharje in se zato ne podajajo na druge grede ali k drevju.

Poskusite skupaj s sosedi ukrepati proti temu požrešnemu glodalcu, sicer se pozneje žival iz sosedovega vrta spet preseli nazaj. Žal proti voluharjem ni nikakršnega »zdravila za vse«. Pogosto imajo opisane rastline, ki odvračajo voluharje le »spremljevalno vlogo«. Največji uspeh obeta kombinacija več obrambnih ukrepov.

Koloradski hrošč
Koloradski hrošči najpogosteje napadejo krompir, redkeje pa tudi paradižnik, črni zobnik ali volčjo češnjo.

Preprečevanje:
Krešič je naravni sovražnik koloradskega hrošča in njegovih ličink. Dobri preprečevalni ukrepi so tudi vsi posegi, ki okrepijo rastline in oskrba s humusom, saj hrošč skoraj ne napade zdravih rastlin.

Blaga obramba:
Najučinkovitejše metode so pobiranje jajc, ličink in hroščev, prašenje listov z algovim apnom ali kamninsko moko. Prav tako pomaga koprivna prevrelka in zastiranje s praprotjo.

Vir: Biovrt