|
HRANA BREZ STRUPOV
Na dolgi pot od semena pa do zrelega, naj bo rastlinskega ali živalskega prirastka, je ogromno možnih tveganj, napak in zlorab v obliki dodatnih kemikalij. Končno pa tudi ti umetni dodatki enkrat končajo v našem želodcu.
Strupi v hrani
Težko pa je industrijalcem, kmetom in trgovcem dopovedati, da se bo brezglavo izkoriščanje in kratkovidno poseganje v naravo maščevalo tudi njim.
Toda, če bomo prizadevni vsak v svojem malem gospodinjstvu, če bomo kupovali in zahtevali le ekološko neoporečno hrano, bomo vse po vrsti počasi prisilili, da se bodo začeli spreminjati. In to najprej tisti, ki stojijo na začetku tako imenovane prehranjevalne verige in ki so izvor zastrupljanja s hrano.
• Kemikalije v obliki gnojil, škropiv, vzpodbujevalcev hitrejše rasti rastlin in živali privedejo do številnih počasnih, pogosto popolnoma neopaznih zastrupitev (vse omenjene snovi so v glavnem rakotvorne) človeškega telesa in Zemlje.
• Dodatki v predelani hrani, da bi ostala dalj časa užitna (številni konzervansi).
• Dodatki za boljši okus, barvo, itd., ki so popolnoma nepotrebni.
• Bakterije, ki jih zaužijemo z okuženo ali pokvarjeno hrano.
• Ne kupujmo pijač v pločevinkah in hrane v konzervah, saj le-te večkrat reagirajo z vsebino, pri čemer lahko nastanejo škodljive snovi ali celo strupi, ki organizem obremenjujejo.
• Naj omenimo še zdravila, ki jih človek današnje civilizacije použije več kot preveč, in ki imajo, vsa po vrsti, tudi stranske (škodljive) posledice za naše zdravje.
Sadje in zelenjava
Še pred desetletji ni nihče razmišljal o tem, da bi sploh lahko bila sadje in zelenjava, ki smo jo kupili na trgu ali v trgovini, zdravju škodljiva. Samo po sebi se je razumelo, da sta solata in korenje zelo zdrava, in da ju je treba zato čimveč pojesti. Potem pa so začele prihajati do nas, sprva še potihem, vesti o škodljivosti posameznih zatiralcev plesni, gnilobe in listnih uši. Ko je bilo v tujini zaradi Škodljivosti za zdravje kako sredstvo že prepovedano, je postalo pri nas šele tema za javno polemiko. A po svoje imamo srečo in prednost pred bolj razvitimi: kasnimo namreč tako v dobrem kot v slabem. Če se spomnimo samo naših prvih ,ekologov' - tedaj smo jim rekli predstavniki društva za varstvo okolja - nam bi moralo biti zelo žal, da njihovih resnih opozoril že tedaj nismo jemali resno.
Ekološki nasveti
Ekologija ni moda vsega presitega in bogatega sveta, a še nekaj časa bo trajalo, da bomo to vsi dojeli. In čeprav sodite med tiste, ki že danes cenijo ekološko neoporečno hrano, je komaj verjetno, da jo boste lahko tudi zares dobili.
S fungicidi za zatiranje rastlinskih bolezni, herbicidi za zatiranje plevelov, insekticidi za zatiranje mrčesa in z mineralnimi gnojili so pridelki sicer večji, lepši in na oči bolj zdravi, v resnici pa strupeni. Kupci na prvi pogled ne moremo vedeti, katero sadje in zelenjava sta zares biološko neoporečna.
• Načelno zemljo z raznimi škropivi bolj zastrupljajo na velikih plantažah, kjer Škropijo tudi več kot dvajsetkrat (!) na sezono, saj jih zanima le hektarski donos, od katerega je odvisen njihov zaslužek.
• Bolje torej storimo, da kupimo hrano od tistega kmeta, za katerega vemo, da sploh ne škropi ali pa škropi zelo malo.
• Če se okužimo s salmonelo, jo preganjajmo s črnim sadjem (črni ribez, borovnice).
• Pred uporabo je treba vse pridelke (sadje in zelenjavo) temeljito oprati, ker ne vemo, če so bili in kolikokrat so bili škropljenj.
• Jedilnik moramo razširiti na raznovrstne zelenjave, ker je čreslovina odlična krtača za črevo.
• Prav zato, ker so škropiva vsa po vrsti strupena za Človekovo telo, priporočamo pri sadju in zelenjavi neznanega izvora še lupljenje, čeprav vemo, da so prav olupki bogati z balastnimi snovmi (celulozo), ki pospešujejo prebavo, vitamini ter minerali. V škropivih so številni strupi, predvsem težke kovine (svinec, živo srebro, arzen, antimon itd.), ki se nalagajo v telesu in tam povzročajo težke okvare.
• Še težje kot domačo pa nadzorujemo ekološko neoporečnost južnega sadja (limon, pomaranč, banan, grenivk, itd.). Južno sadje, ki vsebuje veliko vitamina C in ga medicina priporoča za boljšo odpornost, ohranja svežost na umeten način. Na plantažah še nezrele sadeže obdelajo s kemikalijami za zaviranje zorenja,
s škropivi proti gnitju, s škropivi za lepši izgled (za lesk, da obdržijo zapeljivo in lepo barvo) itd. Če kupujemo to sadje, ne odstranjujmo lupin z zobmi, pač pa zmeraj z nožem. Tudi te sadeže je treba prej pošteno umiti pod tekočo vodo, tudi banane! Ker so olupki južnega sadja praviloma prepojeni s škropivi in s kemičnimi sredstvi, ki zavirajo gnitje, ne sodijo na kompost!
• Zdravju nevarni so tudi sadni čaji, ki jim dodajo posušene lupine južnega sadja in "naravno identične arome".
• Prav tako ne moremo nadzorovati, če so denimo sadje in zelenjavo, ki ga doma z veseljem postavimo na krožnik, sterilizirali (razkužili), da bi s tem postopkom uničili mrčes v njem in zavrli proces gnitja. Čeprav se ve, da sterilizacija sproža v hrani kemične reakcije, za katere sumijo, da povzročajo raka, hrano še kar naprej tako obdelujejo.
• V ekologiji velja tudi tole varčevalno pravilo: jejmo predvsem tiste sadeže, ki so zrasli čim bliže našega doma. Hrano od daleč je treba kar naprej razvažati. Če je manj prometa, je (tudi) zrak bolj čist.
• Ne kupujmo sadja in zelenjave v neprodušno zavitih plastičnih folijah. Kemikalije, ki jih dodajo tanki plastični foliji, da postane lepljiva in raztegljiva, lahko povzročajo raka. Te kemikalije so nevarne zato, ker ne ostanejo le v plastičnem omotu, pač pa hitro preidejo še zlasti v mastno hrano, kakršna sta meso in sir. Poleg tega je plastična folija velika potrata za naše potrošniške žepe in naravo.
• Če kupujemo konzervirano sadje ali zelenjavo, kupujmo tako, ki je v steklenih kozarcih in ne v pločevinkah.
• Pločevinke, v katerih je konzervirana hrana, pomenijo veliko zapravljivost pri kovinah, saj embalaže te vrste pri nas nihče ne predeluje (reciklira).
• Najmanj, kar lahko kot kupci storimo je, da od proizvajalcev zahtevamo, da pošteno napišejo na etiketo, kakšne kemikalije so uporabili.
• Sušenje je proces, ki zdravju ni škodljiv. Sadje ali zelenjavo sušimo na zraku in brez kemičnih dodatkov, ki naj bi "popravili" videz in okus. Danes lahko sušimo tudi na najnižji temperaturi v pečici ali mikrovalovni pečici. Posušeno sadje ne sme biti škropljeno. Ker se Zahod zaveda pomena zdrave hrane, je vse več pridelajo na bio farmah in jo prodaja v bio prodajalnah. V njih so izdelki sicer dražji, a država jamči, da so pridelki, ki imajo oznako bio, zares neoporečni. Več o tem lahko preberete v segmentu »eko-ponudba« na tej spletni strani.
Na vrh
VODA ZA ŽEJO
Dandanes popijemo premalo čiste vode in veliko preveč vseh drugih pijač: alkohola, sadnih sokov, umetnih in gaziranih pijač, naravnih mineralnih vod z dodanim ogljikovim dioksidom.
Ekološki nasveti
Zdravju zelo škodljive so gazirane pijače in pijače z različnimi poživili.
• Tu prednjačijo različne ,kole', ki so tudi pri nas pod vplivom vsiljivih reklam postale nenadomestljive. Na nalepki sicer piše, kaj vsebujejo, a to ne zmanjša njihove oporečnosti, saj jim dodajajo: preveč sladkorja, umetnih barvil, ne pretirano zdravih poživil in še ogljikov dioksid, ki v obliki mehurčkov ustvarja iluzijo namišljene svežine, da o drugih dodatkih ne govorimo.
• Nič manj ekološko sporne niso druge šumeče pijače, ki so domala vse po vrsti narejene po bolj ali manj istem receptu: v vodi raztopijo sladkor, vse skupaj obarvajo z umetnimi barvili ter dodajo umeten okus in vonj.
• Zares zdravi so naravni sadni in zelenjavni sokovi, ki jim niso dodani ne sladkorji ne umetne arome in ne umetna barvila. Takšne sokove si lahko stisnemo tudi sami doma. Na vrh
KRUH
Človek živi od kruha že dolga stoletja. Ves ta čas, razen zadnjih dvesto let, so ga pekli samo iz zrn, ki so jih zmleli v moko skupaj z ovojnico (rži, ječmena, ajde, pšenice itd.) vred. Taka moka je bila polnovredna, nikoli mehka in nikoli popolnoma bela.
Ekološki nasveti
Zdravega kruha skorajda ni več, razen, če ga pečemo sami doma iz polnovredne moke ali pa kupujemo pri pekih, za katere smo prepričani, da uporabljajo moko z otrobi, in da tudi testu ne dodajajo konzervansov ter drugih umetnih dodatkov.
• Nekatere pekarne sicer moki dodajajo otrobe, a obenem tudi konzervanse, da bi bil kruh dalj časa obstojen. Od suhega in neprodanega kruha namreč peki nimajo zaslužka. Če bi vsaj napisali, da so dodali konzervanse, s katerimi umetno podaljšujejo rok trajanja kruha, bi vsaj vedeli, kaj kupujemo. A pogosto tega ne napišejo, ker tega nihče od njih ne zahteva.
• Včasih konzervansov res ne dodajo, a da bi podaljšali svežino kruha, ga ,preparirajo' s toploto. S tem postopkom uničijo v njem še tisto malo vitaminov in drugih koristnih sestavin, ki jih sicer ne bi. Tako so največkrat konzervirani po rezinah narezani kruhi: toast, prepečenec itd.
• Ne kupujmo kruha, ki je zavit v ekološko sporno plastiko namesto v papir.
• Mnogo ljudi je tudi alergičnih (preobčutljivih) na kruh. Ena je izvorna preobčutljivost, ki temelji na moteni presnovi žitaric, druga pa pridobljena, saj se mnogokrat izkaže, da so ti ljudje občutljivi na dodatke v kruhu, predvsem na belila, barvila in druge konzervanse, ki jih dodajajo tej priljubljeni hrani, ne pa na sam kruh.
• Mnogi pravijo, da ne bi mogli živeti brez kruha. Toda namesto njega lahko jemo: polnozrnata žita, ki smo jih prelili z mlekom, jogurtom ali vodo, dodali rozine, sveže narezano sadje itd. Ti proizvodi so znani pod imenom muesli ali kosmiči. Če pripravljamo muesli sami doma, ga sladimo le malo ali nič. Napaka kupljenih mueslijev je v tem, da so preveč slajeni. Na vrh
MLEKO IN MLEČNI IZDELKI
Mleko je hrana, ki spremlja človeka od najrosnejših dni. V materinem mleku je vse tisto, kar dolge mesece otroku popolnoma zadošča za zdravo rast in razvoj. Poleg tega so v materinem mleku tudi zaščitne snovi zoper številne bolezni. Mleko je zdravo, če:
- krava, ovca ali koza niso bolne,
- se živina pase na pašnikih, ki niso prepojeni s kemikalijami,
- uživa naravno hrano brez vsakih umetnih dodatkov, o ga ne okužijo v zbiralnicah mleka in
- mu v mlekarnah ne dodajo umetnih snovi za daljšo obstojnost.
Ekološki nasveti
Največ mleka spijemo v njegovi naravni, to je tekoči obliki, zato
pri nakupu mleka in mlečnih izdelkov bodimo bolj pozorni.
• Takoimenovano homogenizirano oziroma alpsko mleko z daljšo obstojnostjo ni primerno, ker pogosto vsebuje konzervanse. Predvsem so vsa homogenizirana mleka obstojnejša tudi zaradi posebnega načina obdelave. Zato bi bilo še toliko bolj zaželeno, da bi na embalaži pisalo, če so brez konzervansov.
• Zahod se zopet vrača k stekleni embalaži za mleko in mlečne izdelke. S tem se izognemo tako plastični kot aluminijasti foliji, ki sta zdravju in naravi škodljivi.
• Kupujmo sir v kosu in ne že vnaprej narezanega, saj je vsaka rezina sira velikokrat ločena od druge s plastiko, kar je Škodljivo za naše zdravje in naravo. Poleg tega so ti siri navadno še bolj slani, da so obstojnejši. Na vrh
MESO: DA ALI NE?
Nova medicinska znanost ugotavlja, da pojemo preveč mesa in mesnih izdelkov. Zgrešeno je, če menimo, da mora biti meso na mizi prav vsak dan. Še posebno nezdrava je svinjina in vsi izdelki iz nje, saj vsebujejo preveč maščob.
Ekološki nasveti
Vsem nam bi moralo priti v zavest, da vse kemikalije, ki jih v čedalje večjem številu dodajamo tudi mesu, končajo v človeškem telesu. Sicer pa je danes že dokazano, da bi človek zlahka preživel brez mesa in mesnih izdelkov, a ne brez beljakovin. Zahodne države, ki so se ekološko že prebudile, uvajajo oznako bio tudi za meso, ki ga pridobivajo s farm, kjer pri vzreji ne uporabljajo kemikalij. Te farme, ki so praviloma majhne, z živalskimi iztrebki manj onesnažujejo okolje. Poleg tega pa jih nadzorujejo neodvisne komisije, ki jim potrošniki zaupajo.
• Ekološko najbolj sporna je perutnina iz velikih farm, saj tam piščancem, da bi hitro zrasli in se lepo zredili, v hrano mešajo vse mogoče kemikalije: tudi antibiotike, da ne bi zboleli, in hormone za hitrejšo rast. S tem pa se kemija v mesu (ne le v perutnini) še ne konča. Meso dodatno kemijsko obdela predelovalna industrija, ki dodaja mesu in mesnim izdelkom, da bi bili bolj obstojni in da bi lepše izgledali, še: barvila, konzervanse za obstoj, preveč soli in ostrih začimb. Zdravniki menijo, da nekateri kemični dodatki: konzervansi, barvila in druge kemikalije, ki jo dodajajo mesnim izdelkom, povzročajo astmo, neplodnost in raka.
• Ribe so zdrave in jih pri nas pojemo premalo. Veliko bolj ekološko neoporečne kot sladkovodne so morske ribe. Morja so namreč manj onesnažena in obremenjena s težkimi kovinami.
• Ribe v ribogojnicah bi imele vse možnosti, da bi bile zdrave, če bi jim tam zaradi pohlepa po velikem zaslužku ne dodajali antibiotikov, hormonov itd., da ne bi zbolele, in da bi hitreje zrasle.
• Školjke, ki imajo odprte lupine, so zanesljivo pokvarjene oziroma strupene in jih ne jejmo.
• Izogibajmo se konzerv, še posebno mesnih. Vsebujejo več strupov, kot si lahko sploh predstavljamo. Poleg tega pa so v njih praviloma manjvredna živila. Če pa jih izjemoma le kupimo, vedno poglejmo, kakšen je rok trajanja. In ne glede na to, če ta rok še ni mimo, ne kupimo take, ki je napihnjena. Pokažimo jo prodajalcu in vztrajajmo, da jo takoj izločijo iz prodaje.
• Prekajeno meso je specialiteta. A kako bomo vedeli, da so ga prekajevali lepo počasi in v dimu od polen? Ker tega predelovalna industrija zagotovo ne počne, vedimo, da kupujemo s prekajenim mesom ogromno rakotvornih snovi. Na vrh
MAŠČOBE IN OLJA
V povprečju pojemo danes za več kot 50 odstotkov preveč maščob. To se nam seveda vidi najprej na zunaj. A previsoka telesna teža ni samo estetski problem, ampak je predvsem dejavnik tveganja ali tako imenovani rizični faktor za številna obolenja, ki poberejo danes največ ljudi v razvitih državah.
Ekološki nasveti
Olja in masti ne kupujmo na zalogo, saj postanejo kmalu (poleti lahko že po nekaj tednih) žarka. Takšna je treba obvezno zavreči. Margarine in masla lahko hranimo dalj časa, saj ostanejo neoporečni, če jih zamrznemo.
• Na steklenicah olja lahko opazimo dva napisana: da je olje rafinirano ali da ni rafinirano. Kaj to pomeni? Če je rafinirano, je pridobljeno iz oljnih zrn s pomočjo fizikalno-kemičnega postopka (rafinacija) in visoke temperature. Zaradi obojega je manj priporočljivo in težje prebavljivo. Če pa ni rafinirano, je mehanično stisnjeno - pravimo, da je stiskano hladno. Tako se nič vrednega ne uniči in zaradi popolnoma naravnega postopka pridobivanja tudi nič škodljivega ne doda. Nerafinirano olje vsebuje za razliko od rafiniranega tudi več nenasičenih (dobrih, lažje prebavljivih) maščobnih kislin, ki telesa ne obremenjujejo, za razliko od zasičenih (slabih maščob), ki telo obremenjujejo.
• Slabe maščobe so tiste, ki se odlagajo na stenah žil in jih tako počasi zožujejo, dokler jih ne zamašijo. To vodi do vrtoglavic, glavobolov, pozabljivosti, srčnega infarkta, kapi.
Slabe, predvsem živalske maščobe, so v svinjini, ocvirkih, zaseki, loju, masti, margarini, govejih ali kostnih mastnih juhah, dunajskih zrezkih, ocvrtem krompirčku, v vsej drobovini ter paštetah itd.
• Dobre, predvsem rastlinske (nenasičene), so tiste, ki se na odlagajo na stenah krvnih žil, temveč se normalno razgrajujejo. Najdemo jih v sončničnem olju, olju iz koruznih kalčkov, olivnem in sojinem olju (danes propagirajo celo laneno olje).
• Sicer pa je treba biti pri maščobah, pa naj si bodo slabe ali dobre, zelo varčen. Odraslemu človeku zadostuje na dan šest žličk maščob, pa če jih vidi ali ne (denimo v mleku, juhi, klobasah, siru, arašidih, čokoladi itd.)
Na vrh
Viri: Nasveti za zeleno gospodinjstvo
|
